MAXbarJesenice

Leto je naokrog in mogoče je čas, da nekoliko bolj umirjeno in brez žalosti napišem nekaj besed o našem Bertiju. Rane so se vsaj malo zacelile in ko razmišljam, ponavadi med vožnjo iz službe na Jesenice, kar ne morem mimo misli, da smo bili vsi skupaj preveč šokirani in potrti ob njegovi smrti, da bi se lahko od njega poslovili, tako kot bi si on najbolj žlel — veselo in s humorjem.

Jebemti, kolikokrat sem se temu človeku od srca nasmešil. Nikoli ne bom dojel, kako je lahko ob vsakem porazu na rekreaciji potegnil surlo. Kdaj je bil tako močno užaljen, da tudi na pir v Maxa ni hotel. In to zaradi kurčevega fuzbala!! Od takrat, ko sem prenehal s sodelovanjem na rekreaciji, ni minil teden, da me ne bi zagnavil in utrujal, kako lepo in hudo je ob četrtkih po rekreaciji, kaj vse zamujem in podobno.

Ampak mu tega nisem nikoli zameril, saj me je bil sposoben očarati z neko nevidno energijo, ali pa je uporabil take besede, da so me osupnile in spravile v krohot. Ni veliko ljudi na svetu, ki bi znali v še tako kočljivih situacijah izustiti tako sočno, smešno, primerno, duhovito, trapasto, popolnoma nepričakovano besedo ali stavek, kot je to počel Berti.

V veliko čast si štejem, da sem Te poznal dragi Berti, počivaj u miru, pa če maš glih cajt poglej dol na nas in se smej, saj se bomo mi tud na tvoj račun, pa še kšnga bomo spil, kukr da si z nami za šankom.

— Bifti

Pisanje pričenjam s predahom. V njem skušam preleteti misli o stvareh, ki so mi, dve leti po tvoji smrti, ostale v glavi in h katerim se pogosto vračam med vožnjo, v garderobi, v pisarni, na dopustu… Nedavno sem ob misli nate v restavraciji neutolažljivo jokal.

Spomin nate je v nas shranjen z nasmehom na ustnicah ter komadom dobrega, starega Elvis J. Kurtoviča — Elvis, Elvis, Elvis J.… Pogrešam tvoje klice, izpis na displeju telefona Bešo – NEM, tvoj glas, pogovore o najinem vsakdanu in tvoj obvezni začetek pogovora z: «Kje si Mihata?»

Navšen sem bil nad tvojo ljubeznijo do avtomobilov ter redno menjavo le-teh. Že od temno modrega, frajarimo, a ker je zmanjkalo bencina ob 14:00 potiskamo po magistralki skozi center Jesenic… Zmožen si bil pri povsem zasedenem parkišču najti prazno parkirno mesto v trenutku, ko se je nekdo ravnokar odpeljal.

#22 — ljubezen do hokeja je bila neusahljiva. Stremel si k zmagi, k temu, da si vedno najboljši, opazen in nepozabljiv. Neč ko sva se med avtobusno vožnjo pogovarjala po telefonu, si presekal pogovor: «Saj res. A veš, da sem danes dal skoraj tri gole?» Tolkel sem se po kolenih in režal.

Dragi prijatelj, s tem pisanjem ti želim sporočiti, da te pogrešamo, da živiš v naših srcih in da nisi pozabljen. Nikoli ne boš pozabljen! Po veteranskem treningu v garderobi z mislimi pogosto odtavam nekam, kjer v garderobi sediš nasproti mene, Vučkota, Kuncota, Vareta, Perota in ostalih soborcev. Zadihani, preznojeni, a do ušes nasmejani obujamo štorije in srkamo hladen pir.

— Miha